Nazaj v mesto

Dežniki in marele

V soboto me je babica prebudila še posebej zgodaj. Rekla je, da je čas, da se skupaj z dedkom odpravimo po dežnike. Pogledal sem jo, kot bi ne bila pila dovolj vode, ampak mi je vrnila s takšnim pogledom, ki prereže še tako goste oblake. Sem ena, dve, tri smuknil v trenirko.

Ne vem, zakaj hudiča se že navsezgodaj mudi po dežnike, ko pa jih imamo cel kup doma. Saj vem, da vsako leto izgubim vsaj dva …, ampak vseeno. In smo šli. Napokali smo se v avto, babi je v kasetnik (če ne veste, kaj je to, je čas za google) vstavila kaseto »melodij morja in sonca« iz leta 1978. In ker je kasetnik že zdavnaj ’zariglan’, se je ves čas vrtela Moni Kovačič in »nasmeh poletnih dni«. Lahko si mislite, kako škilasto sem gledal. In kako se je končal naš izlet, vprašate?

Na koncu sem dojel, da ne gremo po dežnike, ampak marele. Na Sorico. In bilo je res lepo. Obožujem svojega dedka in babico–  skoraj tako kot ’pohane’ mareleJ.

C