Nazaj v mesto

Še malo pa bodo počitnice

Zadnjič smo v šoli izdelovali glasbila. Ko sem dedku omenil, da smo delali instrumente, me je takoj popravil, da za to pa še nismo priučeni. Torej iz kartona, elastike in z nekaj barvicami sem izdelal glasbilo, ki sem ga poimenoval kitara. Na glasbilo brenkam, in ko me nihče ne vidi, vpnem na elastiko želode in z njimi streljam po sobi. Danes se je pripetila ena mini nezgoda, ko sem po nesreči razbil cvetlični lonček z družinsko srečo. Mami je že vila roke in pričela stokati, da sedaj bo šlo pa zagotovo vse "cugrunt", a jo je babica ošinila s cevkastičnim pogledom in ji dala vedeti, da je vse v najlepšem redu. Že vse popoldne sestavljam opravičilo, ki ga bom povedal pri večerji.

Malo me je strah, ampak tako pač je: ko narediš napako, jo moraš priznati in se odkupiti. Kdo bo razumel, če ne starši.

Držite pesti.

Cevko

C