Nazaj v mesto

Sobota je dan za družino

Sobota je bila. Ne vem, če to pride z leti, a nekako moramo vsak vikend nekam švigniti.

Ven – iz mesta. Pa ne razumem dobro, zakaj, meni je mesto krasno in že kar nekaj časa težim, da bi si šli ogledat razstavo Ivane Kobilce v Narodno galerijo pa na tisti krasni sladoled v Staro Ljubljano, in če bi babi hotela, bi šel tudi z njo na tržnico. Celo po ribe. Ampak – ne! Ko bi še malce poležaval pa malce sanjaril o sošolki, zaradi katere mi zadnje čase voda po ceveh teče mnogo hitreje, se zasliši kričanje iz kuhinje: »Cevkooooooo, frušteeeeek!«

Še dobro, da je prva stvar zjutraj kozarec vode. Ta me takoj napolni z energijo. Pri nas je kozarec vode rešitelj vseh težav. Ti je slabo – popij vodo, ti je vroče – popij vodo, si žalosten – popij vodo, jezen, vesel – nazdravi z vodo. Tako pač je. No, naj se vrnem k prej povedanemu.

Vsi skupaj smo sedeli pri mizi in šele čez nekaj časa sem opazil, da mami, očka, babi in dedi – vsi zrejo vame. S polnimi usti sem prenehal prežvekovati kot morski prašiček in jih začudeno gledal nazaj. Pa so vsi naenkrat dvignili roke in zakričali: »Presenečenjeeeeeeeee!!!« Kakšno presenečenje? Takšno, da sem si lahko sam izbral, kaj bomo počeli v soboto. Pa smo se ves dan igrali družabne igre, šli na kratek sprehod, se smejali, jedli pico in popili galone vode. Krasno je bilo.

Naslednjo soboto bom šel lažjih nog na izlet. Kamorkoli. Tudi v hrib.

C