Nazaj v mesto

Taborništvo

Letos sem šel prvič k tabornikom. Najprej me je bilo malo strah, saj še nikoli nisem spal v šotoru.

Pa včasih se še polulam v posteljo. Sploh, če pred spanjem popijem veliko vode.

No, pa sem šel. Pred mamo in očetom sem seveda naredil pogumen obraz, ampak v resnici se mi je po ceveh pretakalo trikrat hitreje kot ponavadi.

Vožnja je bila super. Odšli smo čisto do hrvaške meje. V Belo krajino.

Tam smo se razporedili po šotorih. V šotoru smo bili štirje.

Prvi dan je bil kar naporen, saj smo dobili ogromno navodil in nisem bil čisto prepričan, da bom lahko vsa upošteval.

Najbolj zaskrbljen sem bil, ko so nam rekli, da bodo zjutraj ocenjevali naše šotore: kako smo poskrbeli zanje.

Šment! Sem vedel, da ne bo šlo zlahka. Če bi videli mojo sobico, bi vam bilo takoj jasno, zakaj.

 

Prvi in drugi dan je še šlo, potem pa je železna srajca zopet postala navada in dobili smo prvo bombo. Namesto čebelice. 

Ena bomba je pomivanje WC-jev, dve bombi pomenita, da nam podrejo šotor, iz njega zmečejo vsa oblačila in moramo vse postaviti znova ... Za tri bombe pa že kličejo starše, ki te potem osramočenega odpeljejo domov.

Do dveh bomb smo prišli, potem pa presneto pazili do konca tabora.

 

Naporno, a če bi videli sedaj mojo sobo ...! Mama je povsem navdušena:)

Saj veste, navade se da spremeniti, srca pa ne.

C