Nazaj v mesto

Vogel

Tokrat sem šel na Vogel. Začelo se je precej telečjih nog. Oba z mami imava strah pred višino. Mami se je sicer hotela držati pogumno, ampak sem jo videl, da je bila v gondoli vsa sivo-zelena. Ko sva končno prispela na vrh, se je pa začelo.

Mislim, da sva oba z mami ne samo vodni, ampak tudi malo gozdni bitji. Ne vem, če smem povedati, da se mi ne bi vsi smejali, ampak oba vidiva palčke pa vilinčke pa gozdne sralčke. Gozdni sralčki so tiste drevesne gobe, ki se spreminjajo v zdrizasto zmes, kadar preveč dežuje. Ko sva po dolgi uri in pol lazenja končno prispela do koče, sva imela pod sabo vso dolino, ki se je kopala v megli, gore naokrog pa je poljubljalo sonce. Čudovito.

Privoščila sva si še polovico klobase, krompirjevo solato in šilce vode in jo komajda podurhala pred dežjem. Ko je prenehalo deževati, pa sva se še sprehajala po planoti, poslušala ptičice in uživala v vonju mokre trave. Mami je bila zadovoljna, ker sva imela dan zase, jaz pa tudi. Takrat, ko sva sama, se še vedno stiskam k njej. Kot takrat, ko sem bil še dojenček.

Lepo nama je bilo.

C